Nastanek kronične bolečine

Kronična bolečina ni nekaj, kar se pojavi čez noč. Pogosto nastaja počasi, tiho, skozi mesece ali celo leta, dokler ne pride do točke, ko se začnemo spraševati:
Ali je z mano res nekaj narobe ali si vse skupaj samo domišljam?

Veliko ljudi s kronično bolečino v križu, vratu ali ramenih pride prav do te točke. Bolečina je prisotna, a jasnega vzroka ni več. Slike so pogosto “v redu”, izvidi ne pokažejo nič dramatičnega, telo pa še vedno boli.

V tem članku boste videli, zakaj kronična bolečina ni samo stvar tkiv, ampak tudi procesa v možganih, in zakaj je pravilen, ponovljiv proces pogosto pomembnejši od ene “prave” vaje.

Kaj boste izvedeli v tem članku

• Zakaj kronična bolečina pogosto ostane tudi takrat, ko ni več jasne poškodbe
• Kako možgani sodelujejo pri zaznavanju bolečine
• Zakaj vadba z bolečino pogosto stanje še poslabša
• Zakaj je proces pomembnejši od posamezne vaje
• Kako si lahko z beleženjem aktivnosti pomagate pri zmanjševanju bolečine

Zakaj kronična bolečina ni samo v mišicah in sklepih

Pri akutni bolečini je vzrok običajno jasen. Udarec, zvin, vnetje. Tkivo je poškodovano in telo pošlje signal bolečine.

Pri kronični bolečini pa stvari niso več tako preproste.

Veliko ljudi ima bolečino v križu, čeprav:

• ni več akutne poškodbe,
• so slike nespremenjene več let,
• so poskusili že veliko različnih vaj in terapij.

To ne pomeni, da si bolečino izmišljajo. Pomeni pa, da se je način zaznavanja bolečine v telesu spremenil.

Kaj se dogaja v možganih pri kronični bolečini

V možganih imamo različna področja, ki sodelujejo pri gibanju in zaznavanju bolečine. Poenostavljeno:

• en del je odgovoren za načrtovanje in izvedbo gibanja,
• drugi del pa za interpretacijo neprijetnosti in bolečine.

Če vas na primer dlje časa boli rama pri določenem gibu, se ta gib in bolečina začneta “učiti drug drugega”. Vsakič, ko greste v isti kot, možgani pričakujejo neprijetnost.

Če se to dogaja dovolj dolgo, lahko bolečina ostane tudi takrat, ko fizičnega razloga zanjo praktično ni več. Gib sam po sebi postane sprožilec.

To je eden glavnih razlogov, zakaj kronične bolečine ne izginejo same od sebe, čeprav “nič več ni narobe”.

Zakaj vadba z bolečino pogosto ne pomaga

“Pogosta napaka pri kroničnih bolečinah je misel: »Moram malo stisniti zobe in delati čez bolečino.«”

Pri akutnih stanjih to včasih še deluje. Pri kronični bolečini pa s tem pogosto še dodatno utrjujemo povezavo med gibom in bolečino.

Vsaka ponovitev giba, ki povzroči neprijetnost, možganom potrjuje, da je ta gib nevaren. Most med gibanjem in bolečino postaja vedno močnejši.

Zato pri kronični bolečini pogosto ne iščemo najtežje vaje, ampak vajo, ki jo lahko izvedemo popolnoma brez neprijetnosti.

Zakaj je proces pomembnejši od ene “prave” vaje

Veliko ljudi išče:

• pravo vajo,
• pravi položaj,
• pravo terapijo.

V resnici pa kronična bolečina zahteva proces.

Proces pomeni:

• objektivno oceno stanja (testiranje),
• pravilno interpretacijo rezultatov,
• izbiro vaj, ki ne povzročajo bolečine,
• ponovno preverjanje stanja po določenem času.

Če se stanje izboljšuje, proces nadaljujemo.
Če se ne, prilagodimo pristop.

Včasih proces zahteva več poskusov, včasih tudi priznanje, da smo prišli do meje trenutnega znanja in potrebujemo drugačen pogled. In to je povsem normalen del dela s kronično bolečino.

Kako si lahko pomagate z beleženjem bolečine

Pri kroničnih bolečinah je zelo koristno, da si začnete zapisovati:

• katere aktivnosti izvajate čez dan,
• kdaj se bolečina poveča,
• kdaj se zmanjša,
• kako močna je bolečina na lestvici od 1 do 10.

To ni zato, da bi se z bolečino obremenjevali, ampak zato, da začnete opažati vzorce. Pogosto ugotovimo, da bolečina ni naključna, ampak povezana z določenimi gibi, obremenitvami ali utrujenostjo.

Ko to enkrat prepoznamo, lahko veliko lažje izberemo vaje in obremenitve, ki pomagajo zabrisati stare povezave in ustvariti nove, varnejše signale v možganih.

Ključna misel

Kronična bolečina ni znak šibkosti in ni dokaz, da je s telesom “nekaj hudo narobe”. Pogosto je znak, da telo že dolgo deluje v zaščitnem načinu.

Z jasnim procesom, vajami brez bolečine in postopnim zaupanjem v gibanje lahko možganom pokažemo, da gib ni nevaren. Ne na silo, ampak z doslednostjo.

Ko imate proces, ki mu zaupate, postane tudi bolečina manj strašljiva. In ko bolečina izgubi ta pomen, se začne, pogosto zelo postopoma, tudi umikati.

Telo se ne uči skozi en popoln trening, ampak skozi ponavljajoče se izkušnje, da se lahko giblje varno.